ODRASLI

… zdaj, ko sedim zgrbljen nad papirjem, obsijan z lučjo namizne svetilke, nočem biti nič več drugega kot to, kar sem. Kdo in kaj pa sem? Moj odgovor: sem vsota vsega, kar se je zgodilo pred mano, vsega, kar sem bil, videl in storil, in vsega, kar so drugi storili meni. Sem vse tisto, kar je tako ali drugače učinkovalo name in na kar sem tako ali drugače učinkoval jaz. Sem vse tisto, kar se bo zgodilo, ko me ne bo več, in kar se ne bi zgodilo, če me sploh nikoli ne bi bilo. Sicer pa v tem nisem posebna izjema; vsak »jaz«, prav vsakdo izmed nas, ki nas je danes že več kot šesto milijonov, sestoji iz podobne množice.

Salman Rushdie

Psihološko svetovanje

Psihološko svetovanje predstavlja praviloma časovno omejene in manj globinske intervence, ki se jih uporablja predvsem v šolskem in socialno-varstvenem sektorju. Najpogosteje je svetovanje namenjeno problemom prilagajanja in aktualnim problemom v posameznikovem življenju, cilj pa je podpora pri zavestnem sprejemanju različnih odločitev, krepitev adaptacijskih kapacitet, spodbujanje osebnostne rasti.

Psihoterapija

Oblika zdravljenja, cilj katere je olajšanje ali odprava psihološkega trpljenja in simptomov. Odvija se v kontekstu zaupanja vrednega odnosa s strokovnjakom na področju duševnega zdravja v različnih možnih oblikah (settingi): kot obravnava posameznika, partnerstva ali družine, ki se sooča z emocionalnimi, kognitivnimi ali vedenjskimi težavami, preizkušnjami. V svetovnem merilu poznamo vse več različnih psihoterapevtskih pristopov, kar prinaša slabšo preglednost tega področja tako za strokovne delavce kot predvsem tudi za uporabnike teh storitev. Kljub temu lahko na sodobno pluralnost različnih teorij in pristopov pogledamo tudi pozitivno- ljudje smo različni in nagovorijo nas lahko različne metode dela. Ne glede na različne metode pa veliko klinikov priznava tudi obstoj temeljnih dejavnikov, ki so skupni vsem pristopom: pozitivni delovni odnos; dostopanje in raziskovanje čustev/ razpoloženj; preizpraševanje in relativiziranje obstoječih vzorcev mišljenja, ki ovirajo pacienta pri doseganju njegovih ciljev; spremljanje sprememb vedenja… Lahko jo poimenujemo tudi zdravljenje s pogovarjanjem (talking cure).

Psihoanalitična (PA) psihoterapija

Gre za mlajšo različico klasične psihoanalize, očetovstvo kateri vse do danes priznavamo Sigmundu Freudu. Predstavlja mlajšo modifikacijo osnovne metode, namen katere je večja dostopnost in  širša uporabnost za širši krog posameznikov s širšim spektrom težav in simptomov. Za razliko od klasične psihoanalize (4-5 seans tedensko na kavču) potekajo seanse 1-2 krat tedensko vis-a-vis (sede na stolih). Glede na dinamičnost sodobnega načina življenja se tudi ta pristop lahko pod določenimi pogoji prakticira kot terapija na daljavo (online setting). Psihoanalitična psihoterapija črpa znanja in vpoglede iz bogate zakladnice klasične psihoanalize, hkrati pa nadgrajuje svoja znanja s kliničnimi izkušnjami in evalvacijskimi študijami. Opredeljujemo jo tudi kot (1) k vpogledu orientiran pristop, (2) dinamsko naravnana psihoterapija, (3) dolgoročna, intenzivna, poglobljena (globinska) in ekspresivna psihoterapija… Vse več evalvacijskih študij priznava njeno empirično učinkovitost.

Psihoanalitični psihoterapevt

Klinik, ki ima praviloma za seboj obsežen klinični trening (teoretični študij, lastno osebno izkušnjo psihoterapije ter supervizirano prakso), ki se nadaljuje in nadgrajuje skozi celotno klinično prakso s pacienti z namenom stalnega profesionalnega razvoja, posodabljanja znanj in razširjanja kliničnih veščin.

Indikacije za vključitev v PA psihoterapijo

Obseg indikacij PA psihoterapije je veliko širši kot za uporabo klasične psihoanalize. Lahko predstavlja samostojno psihoterapijo ali del druge vrste zdravljenja za (1) zelo širok spekter čustvenih in psiholoških težav, (2) za vse starostne skupine prebivalstva, (3) za mnoge psihodiagnostične kategorije (depresija, motnje na spektru anksioznosti, osebnostne motnje, motnje hranjenja, motnje s telesnimi korelati ter druge težave, povezane z doživljanjem stresa), vendar ne za vse. Namenjena je tudi posameznikom, ki bi jim koristila klasična (visoko frekventna) psihoanalitična obravnava, pa se v le-to zaradi časovnih in/ali finančnih omejitev ne morejo investirati. Koristi od nje imajo lahko tudi posamezniki, ki se ne soočajo s katero od psihiatričnih diagnostičnih kategorij, pa v svojem življenju iščejo več doživljanja smisla, notranje izpolnitve, ustvarjalnosti.

Cilji in metode PA psihoterapije

Redukcija simptomov širšega spektra duševnih težav  je eden od CILJEV, ni pa glavni fokus te vrste obravnave. Njen primarni fokus je na vse večjem razumevanju samega sebe in poglabljanju vpogledov v lastne čustvene težave in konflikte, ki se skrivajo v ozadju aktualnega funkcioniranja. Tipične METODE so terapevtova eksploracija nezavednih misli in občutij ter aspektov odnosa med terapevtom in pacientom; interpretiranje obrambnih mehanizmov, ki zmanjšujejo posameznikovo čustveno zavedanje samega sebe; obravnavanje doživljanja samega sebe (samozavedanje) in samospoštovanja. Vsakodnevne življenjske izkušnje namreč reflektirajo čustveno pomembne in vplivne izkušnje ter odnose iz pacientove preteklosti, manifestirajo pa se praviloma tudi v odnosu pacient- terapevt. Več avtorjev umešča metode PA psihoterapije na kontinuum suportivno – eskpresivno. Na EKSPRESIVNI strani kontinuuma se njene metode približujejo klasični psihoanalizi (prosto izražanje misli in občutij ter govorjenje o svojih vedenjih, pri čemer je poudarek na skritih pomenih, preteklih izkušnjah in kvaliteti odnosa med pacientom in psihoterapevtom). Na SUPORTIVNI strani kontinuuma pa je poudarek na spremljanju pacientov s kompleksnejšimi vrstami težav oziroma pacientov v akutni stiski, ki potrebujejo več psihoterapevtske podpore in osredotočenosti na krepitev mehanizmov funkcionalnega prilagajanja in soočanja z realnimi življenjskimi situacijami.

Postopek PA psihoterapije

PACIENTA terapevt opogumlja, da čim bolj prost0 in brez zavor govori o čim širšem spektru svojih emocij z namenom, da se vse bolj zaveda lastnih nezavednih misli v ozadju emocionalnega doživljanja. S skupnimi močmi raziskujeta, kako se pacient počuti, o čem razmišlja, kako reagira v različnih situacijah, kakšne odnose vzpostavlja in vzdržuje v svojem življenju. PSIHOTERAPEVT pa si prizadeva: skozi voden pogovor pridobiti relevantne informacije iz pacientove preteklosti, s katerimi bi lahko povezal njegovo aktualno doživljanje in funkcioniranje v vsakdanjem življenju izven terapije; priklicati v zavest pacienta potlačene, nezavedne spomine in občutja ter določiti njihov izvor; prepoznati samodestruktivne, za pacienta škodljive vzorce razmišljanja, čustvovanja in posledično vedenja. Pacientovo notranje življenje raziskujeta skupaj in s pomočjo kreativnega interpretativnega dialoga z namenom vse večje osebnostne integracije, rasti in po potrebi osebnostnega spreminjanja pacienta.

Pred vstopom v terapevtski proces se pacient in terapevt dogovorita za sklop 3-5 uvodnih razgovorov, ki so namenjeni začetnemu medsebojnemu spoznavanju, posredovanju praktičnih informacij glede terapevtskega procesa, pogojev sodelovanja in omejitev terapevtske delovne alianse. Na podlagi izmenjanih informacij vsak zase sprejmeta odločitev glede njunega terapevtskega sodelovanja.

OTROCI IN MLADOSTNIKI

Ali nikoli nisi občutil, da je greh zoper naturo, če so otroške sanje ogoljufane? V srcu ostanejo zmerom, do zadnjega dne, kakor žolč in pelin; ne premaga jih nobeno zrelo veselje in tudi ne nobeno zrelo razočaranje; pa da bi življenje odprlo en sam paradiž – nenadoma bi prikipele izpod cvetja, grenak studenec… Kaj naše razočaranje starcev, kaj naše spoznanje! Beseda več na popisanem papirju! … Razočaranje otroka pa je prvotno besedilo vsega življenja; morda se po dolgem romanju izpremeni ali zabriše posamezna beseda, morda se malo predrugači slog- ampak prvotno besedilo ostane in je vsem očito …

Ivan Cankar, pisatelj

Moja poklicna pot je od vsega začetka povezana z otroki in mladostniki. Pa ne le z otroki in mladostniki, ki se soočajo s primanjkljaji in stiskami, pač pa tudi s tistimi, ki na določenih področjih izkazujejo velike potencialne. Slednji se nemalokrat soočajo s posledicami neharmoničnega razvoja. Delo psihologa v šolstvu je navadno vezano na naloge svetovalnega delavca in/ali izvajalca dodatne strokovne pomoči za učence s posebnimi potrebami. Če težave v preveliki meri ovirajo storilnostno in socialno funkcioniranje učenca, se mu lahko preko postopka usmerjanja zagotovi prilagoditve učnega procesa in/ali ustrezne pripomočke. Delovne izkušnje sem tako pridobivala preko sodelovanja z različnimi ustanovami (Zavod RS za šolstvo, Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše; centri za socialno delo; Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov v okviru zdravstvenih domov; policija; mladinski centri, Zavod za zaposlovanje…). Glede na sistemsko ureditev šolstva pa sem se večkrat soočala z dejstvom, da otrokom in njihovim družinam nismo zagotavljali njim ustrezne psihoterapevtske obravnave.

Vključitev v trening vedenjsko kognitivne terapije (Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše, 1998), zaključen program Psihoterapevtske propedevtike (SFU Ljubljana, 2018) in leta 2021 vključitev v intenzivni trening za uporabo psihoanalitične psihoterapije predstavljajo krepitev moje psihoterapevtske usposobljenosti. Odločitev za prehod v zasebno prakso ni bila lahka, glede na že prehojeno pot pa je verjetno smiselno nadaljevanje.

Psihoanalitično orientirane psihoterapije lahko imenujemo tudi navezovalne terapije, saj je eno od pomembnih orodij za delo z otrokom razvijanje dovolj varnega odnosa s terapevtom, ki poskuša skozi igro, različne ustvarjalne dejavnosti in pogovor zadovoljevati otrokove razvojne potrebe, staršem pa nuditi podporo in informacije, vezane na otrokovo funkcioniranje v družini in izven nje. Svetovalno-terapevtsko delo z otroki ima seveda svoje zakonitosti. Potrebno je soglasje in aktivno sodelovanje najmanj enega starša oziroma skrbnika. Otrok mora sprejemati svojo potrebo po ukvarjanju in obvladovanju njegovih stisk in težav. Ob tem lahko njegova razpoloženja in pripravljenost za sodelovanje nihajo, spreminja se lahko tudi odnos družine do terapevtske obravnave. Pogosto je smiselno tudi sodelovanje z otrokovo šolo, seveda če starši soglašajo s tem.