Sanjari.
Ustvarjaj.
Navdihuj druge.
Postani.
Zasebna psihoterapevtska praksa De profundis
De profundis bi lahko prevedli »iz globin«, »iz globin trpljenja«, »iz globin notranjega iskanja« in podobno. Ime se nanaša na biblijski Psalm 130. Izraz je navdihoval mnoge umetnike, med njimi glasbenike, literate, filmske ustvarjalce.
Zakaj poimenovati svojo psihoterapevtsko prakso s tem enigmatičnim imenom?
DE PROFUNDIS zato, ker iz lastne izkušnje vem, da je za osebnostno zorenje in nadgrajevanje potrebno povezovanje z neslutenimi globinami človeške narave. Eksistencialni razmisleki o smislu življenja, moralno etične dileme glede sodobnega načina življenja, soočanje z izrazito drugače mislečimi ljudmi in kulturami, odnos do otrok in njihovih razvojnih potreb … so le nekatere od tematik, ki lahko vodijo posameznika h globjemu razumevanju samega sebe in življenja nasploh.
Navdih za moje zanimanje za psihoanalizo pred mnogimi leti je bila analitična psihologija Carla Gustava Junga, ki daje znotraj procesa individuacije velik pomen simbolom, sanjskemu materialu, arhetipom. Jung je poudarjal tudi pomen človekove ustvarjalnosti. Razumel jo je kot naravno nujo vrojenega igralnega instinkta, ki ga je konec 20. stoletja promoviral ponovno afektivni nevroznanstvenik Jaak Panksepp. Teoretične ideje in koncepti lahko skozi čas ponikajo in se ponovno pojavijo kot kraška reka ponikalnica. Čeprav je prav Jung vpeljal v psihoanalitični diskurz tudi koncept kolektivnega nezavednega, pa je obenem poudarjal pomembnost posameznika in skritih virov v njem.
Na koncu koncev je bistveno življenje posameznika. Samo tam se ustvarja zgodovina, samo tam se lahko zgodijo velike transformacije. Prihodnost in preteklost sveta ultimativno vznikata v obstoj v obliki gigantskega seštevanja skritih virov v posamezniku.
Carl Gustav Jung, psihoanalitik
Miselno se je ukvarjal tudi z idej0 notranjega jedra osebnosti, ki ga je poimenoval Sebstvo. Mandala je zanj predstavljala arhetipsko upodobitev osebnostne celovitosti, zato sem jo izbrala za navigiranje po tej spletne strani. Poleg matematične pravilnosti jo krasi njena dinamičnost. Vsak premik po spletni strani pričara njeno novo, drugačno, prehodno manifestacijo, kar me asociira na nikoli končano osebnostno razvijanje in pulziranje posameznika v okolje.
DE PROFUNDIS tudi zaradi moje ljubezni do umetniškega izražanja, kreativnosti, občutka za estetiko. Tesna povezanost individualne psihologije ustvarjalca in samega umetniškega ustvarjanja je dobro poznana.
Dogaja se mi, da dobim najprej idejo oziroma intuitivni namig, da nekje prebiva umetnina; skrit, nedostopen zaklad, ki me kliče, prebuja v meni raziskovalno strast, mi govori, naj ga odkrijem, prepoznam, pokažem drugim. Včasih me prešinja kot enigmatični naslov, motiv, tema; včasih kot dramski lik, situacija ali kot dialoška replika; vedno pa kot neke vrste glasbeno stanje ali svetlobna vizija, prepojena s čustvi, običajno ambivalentnimi. Ti signali, simptomi dobe avtomatski, instinktivni karakter, pogosto me preganjajo mesece in mesece, včasih tudi leta, dokler se nekega dne preprosto ne ustavim, vzamem svinčnik in se zazrem v zid pred sabo, ki je prekrit s puščobnim, starikavim, neskončno iritirajočim beležem. Napišem prvo skico, morda verzijo- odstranil sem vrhnjo plast stene. … Pišem drugič, tretjič, četrtič, če je treba, dokler se nazadnje ne znajdem na dnu in razpoznam fresko – vizijo, mandalo – dramo, ki jo iščem. Gledam jo; spomnim se, da sem jo nekoč videl, a je nisem uspel zadržati v zavesti, zdaj pa jo imam; čisto in jasno vizijo, dramo – mandalo. Pišem zadnjo redakcijo, opravljam najfinejša restavratorska dela in uživam – neskončno uživam, prav nič na svetu mi ne more nadomestiti teh trenutkov; zaklad, ki me je iskal, sem našel. Drama se je izpisala sama, psihološki proces nekega notranjega zorenja je končan, mandala je osvojena, lahko jo poklonim drugim, zame je le še spomin.
Vili Ravnjak, gledališki dramaturg
Spoštovani obiskovalec spletne strani, naj se na koncu tega nagovora vrnem spet na začetek. Sanjari. Ustvarjaj. Navdihuj druge. Postani. Postati v smislu Ericha Fromma, še enega eminentnega psihoanalitika. Po Frommu je ena od eksistencialnih odločitev človeka biti ali imeti. Biti v smislu postajati čim bolj polno uresničen človek, ki sodeluje s svojimi notranjimi potenciali in plemeniti svoje življenje in življenja drugih ljudi.
Vabim Vas, da tudi sami postanete raziskovalec svojih notranjih pokrajin!
Nataša Pust